Mandale so prisotne povsod. Vidimo jih v naravi, v sakralni umetnosti in arhitekturi. Niso zgolj prisotne na vzhodu. Najdemo jih v vseh religijah, kulturah in civilizacijah.

Tudi pri nas jih poznamo, samo imenujemo jih drugače. V naši kulturi je njihov resnični pomen zgolj potonil v pozabo. Prišel je čas, da jim ponovno priznamo njihov pomen in vrednost.

Mandale zajemajo celotno vesolje in predstavljajo popolnost stvarstva. Središče mandale je poudarjeno in ga predstavlja pika. V središču se nahaja pravir, absolut ali brezpogojna ljubezen.

Mandala predstavlja izvor človeka in njegov razvoj. Kot vir duhovne pomoči so sestavljene iz različnih likov, znakov, simbolov, figur in imajo več dimenzij. Povezane barve, geometrične oblike in simboli nas povezujejo s svetom in nam odkrivajo pot do sebe. V celoto povezana različnost odpira pot do notranje harmonije in vzbuja pozitivna notranja čustva.

Mandale so sestavljene tako, da se enakovredno vključujeta leva in desna polovica možganov, naš racionalni in intuitivni del. Postopoma se oba povežeta in postaneta celota.

Dr. Zmago Šmitek je zapisal: »Seveda vsak krožni ornament ni mandala; imeti mora svoje središče, ki širi svojo posvečeno moč vse do roba krožnice. Mandala ni le način zunanjega izražanja, temveč povratno vpliva na svojega ustvarjalca ali opazovalca. Še več: prave mandale so pravzaprav le tiste, ki nastanejo kot duhovne slike, vse drugo so samo zunanji prikazi.«