slideshowslideshow
Sporočilo
  • Stran za pravilno delovanje uporablja piškotke. / This website uses cookies to function properly.
    Več informacij. / More info.

Strpnost

voda

»Šteje tisto, kar storimo, in ne tisto, kar bi lahko storili.« Leo L. Spears

Življenje je učenje, med drugim tudi strpnosti. Samoobvladovanje v vsakdanjem življenju, dan za dnem, nas korakoma pripelje do tega, da postane ta vrlina del nas. Šele takrat nas lahko življenje pripelje bližje k Cilju.

Strpnost lahko opredelimo kot vrlino in je tudi ena temeljnih človeških pravic. Ljudi naj ne ločuje, temveč povezuje. Živimo v različnih okoljih, pripadamo različnim kulturam, verskim skupnostim. V večini primerov prevzemamo nauke, vrednote, vrline, standarde ... od staršev in družbe, v kateri živimo. Smo posamezniki z različno izobrazbo, darovi, željami, vsak od nas nosi svojo izkušnjo, svoje želje, tudi bolečine in radosti. Vse to nas ločuje in istočasno tudi povezuje. Strpnost dopušča in uči. Na tak način prihajamo v stik z drugačnim načinom razmišljanja, idejami, vrednotami in postajamo bogatejši.

Vendarle se še prerado zgodi, da se vsa ta pestra in bogata raznolikost izrodi. Druge sovražimo zaradi barve kože, ker niso prave vere, ne razmišljajo tako kot mi, skratka nervirajo nas zato, ker so drugačnega mnenja ali izgleda. Ta »drugačnost« nas lahko tako močno moti, da pripelje od verbalnega tudi k fizičnemu nasilju. Pojavi se vprašanje, zakaj in kje se je vse skupaj začelo in kdo nosi krivdo, da se nestrpnost kaže včasih tudi v zelo ekstremnih izpadih? So krivi starši, ki so prvi vzgled otrokom, družba, država, morda šolski sistem ali pa kar vsi po vrsti?

Veliko je nestrpnosti že med majhnimi otroki, kar lahko nekako še toleriramo. Z razgovori in s pravilnimi vzgojnimi ukrepi lahko tako vedenje tudi odpravimo. Pri tem naj bi sodelovali vsi, starši, učitelji, tudi drugi odrasli. Vendar samo besede ne zaležejo prav dosti, če ni pravega vzgleda. Kadar odrasli izražamo svoje mnenje v prisotnosti otrok, misleč, saj so premladi, da bi razumeli, se motimo. Pripombe in sodbe, največkrat neutemeljene, se zelo dobro »primejo«. Odrasli nosimo velik del odgovornosti. Prične se pri posamezniku, nadaljuje v družini, okolju, državi, v kateri živimo in odraža tudi vse svetovne probleme in težave.

Ne poznam nikogar, ki se ne bi v svojem življenju že soočil s kakšno od oblik nestrpnosti - kot žrtev ali sodelujoči. Zavedanje, da nekaj delamo napačno, nas pelje na pot pravilnega delovanja. S samokontrolo, trdno vero in zaupanjem, lahko odpravimo tako vedenje. Kadar smo žrtve, imamo na voljo več možnosti. Lahko udarimo nazaj, vendar razmislimo ali nam bo tak odziv prinesel trajnejše zadoščenje. Druga možnost je, da se pogovorimo z dotično osebo, ji razložimo kaj občutimo in prosimo naj preneha. Če razgovor ne da željenega uspeha, se osebi lahko tudi izognemo. Kadar to ni možno, obstaja možnost, da pripombe preslišimo. To je težko, vendar ni nemogoče. Pripombe so največkrat dobro merjene puščice, katere nas zadanejo v najbolj bolečo točko. Toda, ko odstranimo vzrok bolečine preneha boleti. Sčasoma pripomb ne bo več in lekcija je osvojena.

V razmislek sledeče besede Tyrona Edwardsa: »Posmeh je pogosto dokaz zlobe in zagrenjenosti. Zadovoljuje malenkostnega duha in nevelikodušen značaj, in ni znamenje pameti niti resnice.«

S strpnostjo povezujemo tudi potrpežljivost, ko čakamo na razvoj dogodkov, rezultate dejanj, na prelomnice v življenju ipd. Nepotrpežljivost je ovira, zavira vero, zaupanje in je vzrok za večino skrbi ter problemov. Vse ima svoj čas in kraj. Časa in dogodkov ne moremo prehitevati. Raje gojimo pozitivno samopodobo, vero, prepričanje v resnico, dobroto, tako tlakujemo pravo pot sebi in smo lahko vzgled tudi drugim.

Hitre povezave

E-Novice

You Tube MandalaVaGa


Na vrh >>