slideshowslideshow
Sporočilo
  • Stran za pravilno delovanje uporablja piškotke. / This website uses cookies to function properly.
    Več informacij. / More info.

Odgovornost in obljuba

dar moci

Odgovornost je beseda, ki ima velik pomen v odnosih do samega sebe, sočloveka in do okolja.
"Človek je že zgolj s svojim obstojem, svojo naravo, svojim bistvom lahko vzrok usode soljudi." je zapisala pisateljica Marie Louise Fischer. Zavedanje posledic ter zavestno teženje k dobremu peljeta v lepše življenje in prihodnost.

Odgovorni smo za vso našo lahkomiselnost, za vse naše misli, besede in dejanja.

Za trpljenje in bolečino, ki jo prizadanemo sebi, drugim in tudi za vpliv prizadetega na druge.

Odgovorni smo za obljube, ki jih dajemo, za dogovore, ki jih sklepamo, kot tudi za rezultate svojih dejanj. Načeloma si želimo živeti v družbi, kjer vlada odgovornost, harmonija... in ne tam, kjer obljuba, prisega ali dogovor ne veljata nič; kjer lahko vsakdo vsakomur laže, goljufa ipd. Vendar še vedno prevečkrat nepremišljeno obljubljamo, prisegamo ali sklepamo dogovore, ki jih ne izpolnimo.
Nepremišljeno obljubljati nekaj, ne vedoč ali bomo obljubo lahko držali ali ne uničuje posameznika, družbo in je v nasprotju z božanskim redom. Če razumemo dejstvo, da stvarstvo tvori celoto, potem vemo, da lahko sprožimo plaz, ki nas veže več življenj.

Duhovno zrel človek je dovolj prepričan o svoji božji naravi, da se ne obsoja zaradi dejanj drugih. Čeprav drugi ne ravnajo v skladu s svojimi obljubami, prisegami, se ne obremenjujmo z njihovimi napakami. Vsak je sam odgovoren za obljube, ki jih daje, za dogovore, ki jih sklepa in za rezultate svojih dejanj. Duhovnega razvoja ne primerjajmo z zapiranjem ali odpiranjem vrat, le-ta se ne konča po naši smrti. Ljudje smo bitja Večnosti.

OBLJUBA JE DOLG
Obljuba je vrsta pogodbe oziroma dogovor, sklenjen med dvema ali več osebama. Veže oba. Kar smo obljubili izpolnimo. Načeloma pri obljubi obstaja možnost, da jo prekličemo, seveda, če je tak obojestranski dogovor. Naprimer, prijatelju smo obljubili pomoč, v takem primeru zadostuje klic, opravičilo in dogovor za kakšen drug dan.
Pri obljubi katero izrečemo bodočemu zakoncu v cerkvi se situacija spremeni. Tovrstno obljubo imenujemo "svečana zaobljuba" in je več kot le navadna obljuba. Je obljuba partnerju, da mu bomo stali ob strani vse življenje in se ponazori s svečano zaobljubo pred Bogom. Zaobljuba je obljuba, ki je dana v navzočnosti Božanstva.
Zaobljuba ima svojo veljavnost, ne glede na to, kje je bila dana, na matičnem uradu pred matičarjem ali v cerkvi. Čeprav danes poroka v cerkvi, razen družabnega dogodka, za nekatere nima prave teže, pomena samega obreda ne spremeni. Partnerju obljubimo, da mu bomo stali ob stani celo življenje, v dobrem in slabem. Pri navadni obljubi obstaja možnost, da jo prekličemo, če je tak obojestranski dogovor. Pri zaobljubi to ni tako preprosto. Le-ta seže globoko in vpliva na usodo, če se tega zavedamo ali ne. Poleg je še tretja oseba, to je Bog, kar podeli obljubi še posebno globino. Kadar se zakonca ločita, ne zadostuje, da se oba strinjata. Ker je bila dana zaobljuba pred tretjo osebo, potrebujeta tudi njeno privoljenje. Pridobitev pa ni tako enostavna.
Iz prejšnjih življenj prinašamo veliko nerešenih stvari, z neodgovornim delovanjem jih še veliko dodamo in tako ne pripomoremo k razreševanju zapletov. Vendar lahkomiselnost s katero se dandanes zakonci ločujejo ni odraz odgovornosti do partnerja ali otrok, kaj šele do sebe, ni v skladu z zaobljubo, niti z božanskim redom. Ustvarja le negativne posledice in ne razreši ničesar. Ločitev je rešitev le v resnično skrajnem primeru. Kar ne bomo rešili s trenutnim partnerjem, bomo reševali z naslednjim in tako se zgodba ponovi.

PRISEGA IN ČUSTVA
Prisegajmo v resnično nujnih primerih. Govorimo samo resnico in ničesar drugega. Ne prisegajmo na nekaj kar ni res; ne prisegajmo, če nečesa potem ne bomo izpolnili. Pomen prisege je zelo daljnosežen. Nekdo je lahko na sodišču po krivem obtožen zaradi krive prisege na večletno zaporno kazen ali celo obsojen na smrt.
Nikoli resnično nikoli ne prisegajmo glede čustev. Prisega je stanovitna in s tem tudi trajna. Nesmiselno je prisegati na čustva, ki so pri ljudeh tako nestalna. Kako vemo, da bomo nekoga ljubili tudi čez nekaj let? Na primer: vedno te bom ljubil, ljubila; vedno bom s teboj. Vedno pomeni večno. Presega čas in prostor našega dojemanja in našo trenutno resničnost. Večno oziroma vedno pomeni neskončno in je več kot jutri, čez eno leto, deset let ali samo to življenje. Tovrstna prisega nas obvezuje in veže "večno" oziroma "za vedno", dokler ne razrešimo kar smo ustvarili.
Tako nikoli ne obljubljajmo partnerju ali pa otrokom, vedno bom s teboj, ob tebi in ti stal ob strani ipd. Kaj hitro se lahko vse spremeni, lahko odpotujemo za daljši čas, umremo, se ločimo. Obljuba " vedno bom s teboj" otroku, se lahko kaj hitro spremeni - v občasno. Otroci besede obljube jemljejo resno, dobesedno in ne metaforično. Si predstavljate kakšno razočaranje in bolečino doleti otroško dušo in kakšno popotnico mu damo za nadaljnje življenje?

ODGOVORNOST ZA VSE OBLIKE
Smo zgolj gostje na tem planetu zato sprejemanje odgovornosti do njega pripomore in omogoča ravnovesje. Spoštujmo in ljubimo življenje, v vseh oblikah. Vse kar posedujemo, smo dobili na posodo, nič ne bomo odnesli s seboj. Od nas se pričakuje, da bomo Zemljo zapustili vsaj takšno, kot smo jo dobili, če ne še boljšo, lepšo. Odgovorna skrb za vse življenjske oblike, tudi tiste, ki ne govorijo z besedami, kot mi ali si ne morejo pomagati in so odvisne od nas, kaže na naš odnos, razumevanje in povezanost s stvarstvom.

Vsi smo povezani ter odgovorni drug za drugega. Odgovornost prepoznajmo tudi v odgovornosti do svojega telesa. Ne zlorabljajmo ali zanemarjajmo ga. Vsak od nas je odgovoren tudi za svoja spolna dejanja, kot tudi za zlorabo te energije. Odgovorni smo za vodenje duš spočetih otrok, za varovanje njihovih teles. Za dajanje pozitivnega zgleda otrokom na vseh področjih. Otrok, ki se ni naučil odgovornosti in obzirnosti v družini, med prijatelji, ima kasneje veliko težav v odnosu do sebe in drugih. Razložimo jim večne resnice, zakaj so tu, kako delovati, živeti, razumeti itd. Ne vcepljajmo jim vrednot, ki jih bodo še bolj duhovno siromašile, potiskale v stisko, nemoč in nam nerazumljena dejanja.
Za svoje življenje sami prevzemimo odgovornost. Konec koncev smo odgovorni za vse kar ustvarimo in delimo s svetom. Alden Palmer je izjavil: "Na svet nismo prišli, da bi brili norce. Opraviti je treba veliko dela in sprejeti mnoge odgovornosti. Človeštvo potrebuje sposobnost vseh mož in žena."

Hitre povezave

E-Novice

You Tube MandalaVaGa


Na vrh >>