RAZMIŠLJANJA

Pot duhovnosti je pot življenja

mir in sreca vsemKo razmišljamo in iščemo odgovore o duhovnosti, kaj je in kaj ni duhovna pot, se pojavi zanimivo nasprotje. Rek, da ni vse zlato kar se sveti, je na mestu. Kar je dobro, nas plemeniti, kaže in usmerja na pravo pot. Po drugi strani nas pa pelje na pravo pot, preizkuša, trenira tudi tisto kar ni zlato, kar je sicer malo manj prijetno in nikakor ne prijazno. Tako se na poti življenja srečujemo z dvojnostjo, spoznavamo pozitivno in negativno, dobro in slabo. Oba pola izvirata iz istega vira. Od nas je odvisno kaj sprejmemo, gojimo in širimo. Nihanje med eno in drugo skrajnostjo, radostjo ali trpljenjem, nas počasi pripelje na pot iskanja. Na pot duhovnosti. Notranja nuja nas sili k iskanju resnice. Prebujeni klic nas žene k notranji rasti in ne zamre dokler ne dosežemo Resnice.

Spoznamo, da je življenje pot, izziv in igra. Postopoma se skozi različne preizkušnje razvijemo v razsvetljeno osebo.

Sri Aurobindo je zapisal. “Duhovnost je v svojem bistvu to, da se zbudimo k notranji skriti resničnosti svojega bitja – k duhu, jazu, duši -, ki je drugačna od našega uma življenja in telesa; je notranje prizadevanje in stremljenje, da bi jo sami spoznali in občutili, bili to, da bi dosegli stik z večjo resničnostjo onkraj, ki pa prežema tudi vesolje in je v našem bitju; da bi bili povezani s tem in združeni s tem, in kot sad tega stremljenja: preusmeritev, sprememba in preobrazba vsega našega bitja; stik ali združenost s tem, rast ali zbujanje v novo nastajanje ali v novo bitje, v nov jaz in novo naravo.”

 

POKAZATELJ DUHOVNOSTI
Bistvo ali pokazatelj duhovnosti pri neki osebi ni njegova verska gorečnost ali izražanje le-te, niti določene okultne moči oz. sposobnosti. Določeni ljudje imajo lahko katerokoli od teh sposobnosti vendarle ni nujno, da so zaradi določene moči uspeli preobraziti svojo zavest.

V pravo duhovnost nas pripelje dvig zavesti. Na svet, svoje življenje, na vse kar nas obdaja začnemo gledati na drugačen način. Snamemo očala iluzije. Postanemo drugačna osebnost, to je boljši, mirnejši, uvidevnejši, ljubeznivejši . Samo govorenje, ki je tako razširjeno, ne zadostuje. Kaj mi gojimo, kako delujemo v praksi, šteje. Šteje pravilo delovanja in ne pravilo govorenja.

Pot modrosti je tista, ki nas pripelje do osvoboditve. Koncentracija, meditacija in kontemplacija so orodja. Nevednost ni opravičilo, zgolj izgovor. Moder človek deluje in odstranjuje nevednost iz življenja. Nadzor nad mislimi, čustvi je naša naloga, kajti če jih ne bomo mi nadzorovali nas bodo one. Spoštovanje moralnosti, odgovornost, globoka in trdna vera nas pripeljejo do duhovne osvoboditve. Razsvetljena oseba razume smisel življenja, njegov namen in cilj.

 

DUHOVNA POT
Ljudje smo na različnih stopnjah razvoja zavesti. Vsi smo povezani v celoto in soodvisni drug od drugega. Vsaka naša beseda, misel ali dejanje se odraža ne samo pri nas, temveč tudi na celoti. Vsaka misel se bo prej ali slej materializirala. Oče Tadej je izjavil: “V duhovnem svetu so misli jasne kakor govor, možno jih je slišati. Zato je prizadevanje za dušo dragocenejše od vseh darov na tem svetu.”

Poti, ki vodijo do cilja so različne. Življenjska naloga nekaterih je, da prehodijo to pot sami, drugi skupaj s partnerjem ali otroki, skozi različne poklice, lahko pripadamo katerikoli veroizpovedi. Prava duhovnost od nas ne zahteva, da zamenjamo pripadnost eni religiji z drugo, temveč da se vanjo bolj poglobimo, jo poizkušamo razumeti in najti božanstvo v sebi. Vpogled v druge religije nam da spoznanje, da v osnovi vse učijo isto, brezpogojno ljubezen, spoštovanje, nenasilje, sočutje, sprejemanje, pomoč, služenje, prijateljstvo, dobroto, resnico, veselje, zaupanje, vedrino, mir.

Duhovna pot ne zahteva, da zapustimo družino, službo in odidemo v samoto, v puščavo, votlino, kjer bomo samo meditirali. Odločitev za tak korak je naša izbira in ne pogoj, da lahko postanemo duhovni iskalec. Lahko živimo družinsko življenje. Ločitev iz razloga, da bi lahko živeli in se učili duhovnosti, je neodgovorno in nezrelo dejanje. Pot skozi duhovnost nas usmerja k večjemu razumevanju, strpnosti do sebe in najbljižjih. Preko družine in odnosov spoznavamo sebe, partner je ogledalo nas samih. Ločitev pomeni bežanje od samega sebe in resnice. Duhovna pot od nas pričakuje spoštovanje danih obljub, zaobljub, priseg. Pomeni delo, odgovornost, etiko in naj ne postane muha enodnevnica.

 

DUHOVNE IZKUŠNJE
Velika ovira na duhovni poti je ego. Stopanje po duhovni poti ne jamči, da postanemo imuni pred lovkami ega in iluzije. Ego je tisti, ki nas ovira in ločuje od duše. Vse, kar se dela z umom, egom in čustvi za pravi jaz ni duhovno. Počistiti moramo slabe navade, razvade. Odstraniti ego in priti v stik z dušo je naloga na duhovni poti.

Z uživanjem raznih mamil, opiatov, alkohola lahko doživimo različna stanja zavesti, ki so omejena na področje razuma ter podzavesti. Tovrstne izkušnje nimajo ničesar skupnega z duhovnimi. Povezane so z astralnim svetom, ki je iluzoren. Izkušnje niso trajne, nad njimi in nad sabo nimamo nobenega nadzora. Ko njihov vpliv popusti, postanemo ponovno to, kar smo bili ali zabredemo v še hujšo zmedo. Različne odvisnosti nas pripeljejo do nerazsodnosti, agresivnosti ter postanemo še večji slabiči. Posledično uničujemo tudi naše fizično telo. Pravi duhovni iskalec se jim izogiba. Če ustvarjamo še večjo iluzijo, od te v kateri že živimo, ne pridobimo nič ampak samo izgubljamo.

Pri pravih duhovnih izkušnjah imamo kontrolo nad seboj, okoljem. Prave duhovne izkušnje pustijo pozitivne ter dolgoročne posledice. Duhovna izkušnja razvije zaznavanje duše in posledično napravi iz nas boljše ljudi. Naš duhovni napredek se mora razvijati v skladu z našimi zmožnostmi in fizičnim telesom. Brez kakršnihkoli pretiravanj v katerokoli smer.

Prava duhovnost je način življenja. Je življenje v praksi. Je brezpogojna ljubezen. Duhovnost ni intelektualnost, religioznost, čustvena gorečnost. Kahlil Gibran je izjavil: “Duhovno prebujenje je najpomembnejša stvar v življenju posameznika in edini smisel njegovega obstoja. Ali ni civilizacija z vsemi njenimi tragičnimi oblikami vrhovni razlog za duhovno prebujenje?”

 

PREIZKUŠNJE POTI
Nihče ne daje jamstva, da je to lahka pot, kjer je vse samo dobro, lepo in prav. So trenutki, obdobja, ki nas preizkušajo, posledično jeklenijo. Duhoven človek je vesele narave, poln humorja, skratka veseli se vsakega trenutka, četudi je težak. Sledeče besede Sathya Sai Babe so vredne premisleka: “Dozorel duhovni iskalec ne čuti udarcev slabe ali dobre usode. Le nedozorelega človeka rani vsak udarec. Nevednost mora odpasti kot posledica vašega prizadevanja. Tega vam nihče ne more podariti in ne pričakujte čudeža. Resnica, blaženost in mir, ki jih osvojite, ko se borite z neresnico in nepravičnostjo, so zaklad, ki za vedno ostane z vami.”