RAZMIŠLJANJA

Svet oblikujejo misli

Svet oblikujemo z mislimi. S sledenjem mislim, svojim in tudi tujim, si ustvarjamo vse kar nas obdaja. Izhod iz sveta, katerega smo ustvarili je možen, ko prenehamo slediti mislim. Posledično se minimalno zapletamo v fizični svet, katerega smo oblikovali. Tako postanemo nenavezani na svet, njegove igre in iluzije.

Miselni proces ustvari neke predstave, ki se bodo prej ali slej uresničile. Energija sledi misli in ustvari materijo. Poizkusimo gledati na sebe, dogodke in na celoten svet, na način, da ga opazimo ter vidimo, vendar brez miselnega procesa.

Trditev, da je svet neresničen, čeprav se nam zdi resničen, ni nesmiselna. Naš svet nam slikajo čuti, kjer se prepletajo doživetja, ljudje, oblike. Najvišje resničnosti ne morejo zaznati čutila in razum, tega nista sposobna, kajti zaznata lahko le zunanjo naravo bivanja. Razum je del uma. Razum razmišlja v okviru idej in pojmov, išče razloge, podobnosti, razlike, domneva, primerja in sklepa, ukvarja se s pari nasprotij – vse v okviru idej. Po čutnih kanalih um izkuša svet. Čutila prenašajo svoje zaznave umu in sestavljajo izkušnje našega sveta. Misel je proizvod uma in upravlja naša življenja, oblikuje karakter, našo usodo. Misli potujejo praktično brezčasno in brez omejitev. Misli, ki vzniknejo iz našega uma, prebudijo vibracije, katere potujejo v vseh smereh. Takoj, ko jo spustimo se tudi pojavi tam, kamor je bila poslana. Miselni valovi se raztezajo in vplivajo na misli drugih in privlačijo v naš svet tiste, ki so po značaju in kakovosti podobne našim. Obkroženi smo z oceanom misli, plujemo v njem. Prenesemo jih lahko do človeka, živali, rastline, komurkoli in kamorkoli.

Misel je dinamična moč, živa in trdna. Tudi, ko prenehamo obstajati v fizičnem svetu, misli ne bodo umrle s telesom. Vsaka misel, katero pošljemo, je vibracija, ki ne propade in izziva vibracijo v sorodnem umu. Ima neposreden učinek sama po sebi. Misli preteklosti se odražajo v sedanjosti. Od naše odločitve, kako bomo mislili in delovali danes, bo odvisna naša prihodnost. Če misli ne bomo kontrolirali mi, nas bodo one.

Od vrste misli je odvisno ali bomo nekaj videli kot dobro ali slabo, koristno ali škodljivo. Živimo v takem svetu in razmerah, katere smo si ustvarili sami in katere z miselnim procesom podpiramo oziroma mu pritrjujemo. Misli so tiste, ki nas pripeljejo do notranjega mira ali nemira. Svet je odsev naših predstav in misli o njem. Kar mislimo, to smo. Tisto o čemer razmišljamo, se nam bo zgodilo. Tistega česar se bojimo, to dobimo. Sovražiti nekaj ali nekoga, bati se, pomeni to privezati nase. Ko se rešimo strahu in sovraštva, dobimo v roke veliko moč in orožje za samoobrambo. Vojna z zlom in z vsemi negativnostmi v svetu bo dobljena samo s pozitivno mislijo in brezpogojno ljubeznijo. Zlo ne more biti uničeno s sovraštvom, vojno in bolečino. Te lastnosti ga hranijo. Zlo je proizvod človeških misli, besed ali dejanj.

V naših rokah imamo odločitev o vrsti misli, katero gojimo in v skladu s tem, vrsto vpliva katerega privlačimo. To ni zgolj izhod naključij, temveč to kar smo sami izbrali da bodo. Celo naše telo je odraz naših misli o sebi, drugih in o vsem. Obraz je ogledalo uma. Lepa, odkrita, ljubezniva misel posvetli obraz, grda ga potemni. Prijetna misel budi prijetne misli v drugih s katerimi prihajamo v stik. Oči predstavljajo okno duše in kažejo stanje uma.

Sprememba mišljenja iz negativnega v pozitivno potrebuje vztrajnost, vero in prepričanje. Samo želja ne zadostuje, posebno takrat, ko si sicer želimo spremembe, v nas pa še vedno gloda dvom ali strah. Dokler ne spremenimo sami, z lastno voljo našega starega zapisa, bo življenje potekalo tako, kot smo ga ustvarili. Sprememba mišljenja v pozitivno smer je za um nekaj novega. Nov način mora sprejeti tudi naša podzavest. Lahko si nečesa želimo, vendar če ne verjamemo, da bomo nekaj dosegli ali prejeli, tega ne moremo dobiti.

Robert B. Sevice je napisal sledeče vrstice: “Daj, zberi pogum; prelahek je umik. Privzdigniti glavo težji je trik. Če rajši jokaš na glas, češ brca boli – kar umri. Če siliš nazaj in laziš po tleh, ne potrebuješ moči; a boriti se in ostati junak, ko so upi zaviti v somrak, to je edini in izmed vseh najbolj pravi korak. Četudi te vsak silovit napad volje in moči z brcami, bolečino in bojaznijo nagradi, poskusi še enkrat – preveč preprosto je umreti, težko, a vredno je preživeti.”